Grafiti in poezija

Moji prvi javni literarni zapisi so bili grafiti na levem in desnem bregu Ljubljanice (Sonček je in ti si skuštrana, Ta mali ples po prazni ulici, Danes je res čuden večer…, Ko bos stara sedemindvajset…)

To so bila potepuška dejanja, car in svoboda “prepovedanega” vznemirjenja, neke vrste poulični haiku. Njihova poetičnost pa ni bila samo v besedah samih, temveč v posrečeni kombinaciji vseh elementov – zidovi ob reki, ulica, izpostavljenost mimoidočim, intimnost ročnega zapisa in sporočilnost. Čar ulične poezije je tudi v njeni kratkotrajnosti oziroma “ranljivosti” - ker je prej ko slej prepleskana, in ker je grafit takorekoč javna lastnina.

Seveda so besede našle tudi knjižno obliko, vendar me ta ni zadovoljila tako kot grafiti. V zadnjem času se mi zdijo besede le opisovalke tega, kar se z besedami težko pove. Slikarski jezik se mi zdi bolj neposreden, morda celo bolj primaren.

PROJEKTI

• 1990 – Sonček je in ti si skuštrana, grafit na desnem bregu Ljubljanice, Lj.
• 1993 – Grafike na oglasnih panojih Tam-Tam, Lj.

PUBLIKACIJE, AVTORSKE OBJAVE

• 1990 – Knjiga., poezija, samozaložba
• 1991 – Jaz sem namreč cela preko tebe; poezija, MZIN
• 1991 – Tujec; Poka po šivih; poezija, Sodobnost
• 1992 – Privlačnost nesramnih ustnic, proza, samozaložba
• 1992 – Ti si vlak, ne postaja, poezija, Sodobnost
• 1995 – Končni prostor, Likovne besede
• 1999 – Čas, ki mu pripadam, Likovne besede
• 2006 – Tema nad Sredozemskim morjem, katalog, galerija ZDSLU